Drage Moravčanke, spoštovani Moravčani, Slovenke in Slovenci, pripadniki enot civilne zaščite!
Nocoj slavimo. Nocoj slavimo našo lepo in večno domovino Slovenijo. Pred tremi desetletji smo obranili našo mlado demokracijo in državo.
Nocoj slavimo pogumni slovenski narod, ki je uresničil svoje tisočletne sanje.
Nocoj slavimo junake Teritorialne obrambe in policije, ki so bili, ko je bilo to potrebno, pripravljeni dati svoja življenja.
Nocoj slavimo tudi moravške fante in može med njimi, ki so se odzvali klicu domovine. Njihove naslednike vidimo v enotah civilne zaščite, med gasilci in drugje. Z aplavzom pokažimo naše spoštovanje.
Nocoj ponosno slavimo našo zastavo in grb, ki sta takoj morala v vsiljeno vojno, da bi obranili mir.
Nocoj slavimo 28-letnico samostojnosti in neodvisnosti, kar je zgodovinski dosežek.
Nocoj slavimo našo enotnost, s katero smo premagali vse izzive.
Nocoj slavimo našo državnost, ki je izrasla iz pravih odločitev v pravem času.
Ni vse idealno v Sloveniji, toda smo med izbranimi in izvoljenimi narodi, pogumne pa spremlja sreča. Še več bo treba delati na pravični družbi, čistem okolju in blaginji.
Za to nocojšnje slavje ni bolj primernih besed, kot jih je pred stoletjem zapisal naš veliki Ivan Cankar:
O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti.
Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom.
Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi.
Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.
Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!
Naj sam k temu dodam le: živela samostojna Slovenija!
